Anna Orsós

Danes predstavljamo uspešno Rominjo iz Madžarske, Anno Orsós, predsednico organizacije Amrita OBK Egyesület. Anna je svoje življenje posvetila borbi za pravice romske skupnosti, še posebej romskih žensk, ki so najbolj ranljiva skupina. Je ena izmed najbolj aktivnih pripadnic romske skupnosti na Madžarskem, aktivno pa se vključuje tudi v mednarodne projekte.

1. Bi lahko na kratko predstavili svojo življenjsko pot?

   
   

Odraščala sem v globoki revščini v romskem naselju z imenom Akácutca, pod akacijevim gozdom. Življenje tam je bilo težko, in mnogi Romi v naselju so delali kot dnevni delavci, opravljali fizična dela za belo skupnost v zameno za hrano. Živela sem v majhni hiši s sedmimi brati in sestrami, kasneje pa sem tam vzgojila svoja dva otroka. Želela sem se iztrgati iz te revščine in živeti življenje kot moji neromski vrstniki—živeti v lepi hiši, nositi primerna oblačila, potovati in imeti dobro plačano službo. Moj oče je končal šolanje svojega časa, vendar je delal kot delavec v tovarni emajla v Bonyhádu. Moja mama je bila nepismena, a je bila najbolj inteligentna ženska, kar sem jih poznala. Kljub težkim finančnim razmeram se na svoje otroštvo, vključno z življenjem v Akácutci, spominjam z veseljem. Med tretjim in šestim letom starosti sem trpela za ledvično boleznijo, ki je zahtevala stalno bolnišnično oskrbo. Kljub temu je bila skupnost zelo podporna in počutila sem se kot del velike družine. Oboževala sem poslušanje zgodb ob ognju med večernim pečenjem hrane. Mi, otroci, smo živeli svobodno, se igrali in pomagali staršem ter starejšim.

2. Kaj vas je navdihnilo, da ste postali aktivna zagovornica romskih pravic?

   
   

Motivirala me je globoka neenakost, ki sem jo videla okoli sebe, in želja po pravičnosti. Opazila sem, kako je bila romska skupnost, vključno z mojo družino, nepravično obravnavana, in ta krivica me je spodbudila k boju za svoje pravice, pravice svoje družine in skupnosti. Želela sem ustvariti svet, kjer bi Romi, tako kot vsi drugi ljudje, lahko živeli brez diskriminacije in imeli enake možnosti v izobraževanju, zaposlovanju in družbi. Spoznanje, da mi obstoječe stanje ni sprejemljivo in da lahko nekaj storim za spremembo, je navdihnilo moje delo.

3. Katere izzive ste morali premagati na svoji poti in kako so vplivali na vaše delo v skupnosti?

   
   

Največji izziv, s katerim sem se soočila, je bilo pomanjkanje vere v spremembe znotraj moje skupnosti. Mnogi ljudje niso verjeli, da je sprememba mogoča ali da obstaja kakršno koli upanje za boljšo prihodnost zaradi stoletij zatiranja in podložnosti, ki so oblikovala njihova življenja. Težko je bilo premagati ta skepticizem, vendar me je to le še bolj odločilo, da pokažem svoji skupnosti, da je sprememba možna. Prepričati sem morala ljudi, ne samo da se lahko njihov položaj izboljša, ampak tudi da so lahko del te spremembe. Ta izziv je spodbudil moje delo pri opolnomočenju ljudi, da prepoznajo svojo lastno vrednost in razumejo, da lahko tudi oni pretrgajo krog revščine in izključenosti.

4. Katere projekte ali pobude ste vodili za izboljšanje položaja romske skupnosti?

   
   

Ena ključnih pobud, v katere sem bila vključena, je program štipendiranja učitelj-študent. Ta program pomaga romskim družinam in študentom pri povezovanju z visokim šolstvom, tako da jim omogoča dostop do zasebnih inštruktorjev in obiskovanje univerze. Ta pobuda je bila ključna pri premoščanju vrzeli med romskimi študenti in dostopom do kakovostnega izobraževanja, saj zagotavlja, da ne le obiskujejo visokošolsko izobraževanje, ampak tam tudi uspevajo. Neverjetno izpolnjujoče je videti, kako je ta program pomagal tako študentom kot njihovim družinam, saj jim je odprl vrata, ki bi sicer ostala zaprta.

5. Ali lahko delite zgodbo ali izkušnjo, ki vas je posebej navdihnila ali motivirala pri vašem delu?

   
   

Največja motivacija pri mojem delu je prišla iz osebne izkušnje kot samohranilke. Želela sem biti sposobna podpreti svoje otroke, spremeniti njihova življenja in jim pokazati, da lahko tudi oni imajo boljšo prihodnost. Vzgoja otrok v okolju, kjer so lahko sanjali o življenju onkraj težav, ki sem jih sama poznala, mi je dala moč za nadaljevanje. Prav tako je okrepila moje prepričanje, da vsak otrok, ne glede na svoje ozadje, zasluži priložnost za uspeh in gradnjo prihodnosti, polne možnosti.

6. Katere spremembe ali izboljšave ste opazili v romski skupnosti kot rezultat vašega dela?

   
   

Opazila sem pomembne izboljšave, zlasti na področju izobraževanja. Vse več romskih študentov vstopa in zaključuje visokošolsko izobraževanje, mnogi pa si zagotavljajo dobro plačane službe. Skupnost je postala bolj samozavestna, s čedalje več romskimi ženskami, ki se zavzemajo za svoje pravice in podirajo ovire, ki so jih nekoč ovirale. Čeprav je še veliko dela, te spremembe kažejo, da je napredek mogoč in da je romska skupnost sposobna doseči velike stvari.

7. Kakšen nasvet bi dali mladim Romom, ki želijo prispevati svoji skupnosti?

   
   

Moj nasvet mladim Romom bi bil, naj nikoli ne prenehajo stremeti k izobraževanju in osebni rasti. Poznajte svoje pravice, borite se zanje in nikoli ne dovolite nikomur, da vam reče, da ne zaslužite mesta za mizo. Prihodnost naše skupnosti je odvisna od prizadevanj vsakega posameznika, da preseže omejitve in pomaga drugim storiti enako. S skupnim delom lahko ustvarimo močnejšo, bolj opolnomočeno romsko skupnost, kjer ima vsak priložnost za uspeh.

8. Kakšni so vaši načrti za prihodnost in kako nameravate nadaljevati podporo romski skupnosti?

   
   

V prihodnosti upam, da bom nadaljevala z razširjanjem programov, ki jih vodim, s posebnim poudarkom na ustvarjanju enakih možnosti v izobraževanju za Rome. Želim zagotoviti, da člani romske skupnosti ne bodo imeli le dostopa do kakovostnega izobraževanja, ampak tudi podporo za dokončanje študija in pridobitev stabilnih, dobro plačanih služb. Moj cilj je, da romska skupnost zasede položaje, kjer lahko vpliva na odločitve, smiselno prispeva družbi in zasluži plače, ki jim omogočajo dostojno življenje, podporo družini in gradnjo boljše prihodnosti. Še naprej se bom zavzemala za sistemske spremembe, ki zagotavljajo enake možnosti vsem, ne glede na narodnost.