Stanka Olah

Ko stopiš v dom starejših, začutiš utrip topline in sočutja, ki ga ustvarjajo tisti, ki tam skrbijo za druge. Med njimi je tudi Stanka Olah, negovalka, ki svoje delo opravlja s srčnostjo in predanostjo. Zanjo to ni le služba, temveč poslanstvo, ki ga živi vsak dan. Njena zgodba je preplet otroških sanj, vztrajnosti in neprecenljivih trenutkov, ki jih deli s stanovalci doma. Čeprav je delo naporno, ji daje globok smisel – v nasmehih, toplih besedah in majhnih, a dragocenih trenutkih bližine.

Svoje delo opravljam s srčnostjo in predanostjo. Delo v domu starejših zame ni le služba, temveč poslanstvo. Marsikdo poklic negovalca vidi kot naporen in izčrpavajoč, jaz pa v njem najdem smisel in zadovoljstvo.

Že od otroštva sem si želela pomagati drugim. Moji starši so me spodbujali k izobraževanju, še posebej pa me je zaznamovala skrb za dedka, ki je trpel za astmo. Kot otrok sem mu pripravljala čaje, ga "pregledovala" z otroškim zdravniškim kompletom in skrbela, da se je dobro počutil. Takrat se je rodila moja želja po poklicu v zdravstvu. Ob vpisu v srednjo šolo sem zaradi napačnega razumevanja izbrala smer bolničar-negovalec namesto medicinske sestre. Na začetku mi poklic ni bil najbolj pri srcu, a sem skozi leta v njem našla globlji pomen. Po končanem triletnem programu sem nadaljevala šolanje, vendar me je pri maturi ustavila matematika. Kljub temu sem svojo poklicno pot nadaljevala v domu starejših v Lendavi, kjer sem že kot 16-letnica opravljala prakso, kasneje pripravništvo in nato dobila zaposlitev.

Na začetku mi je največjo oviro predstavljala mobilnost, saj nisem imela vozniškega dovoljenja, vendar so mi starši pomagali pri prevozih, dokler ga nisem pridobila. Danes se vsak dan z veseljem odpravim na delo, ki ga opravljam s predanostjo.

Moj delovni dan se prične zgodaj. Budilka zazvoni že ob četrti uri zjutraj. Močna kava me prebudi in mi da energijo za naporen dan. Ob prihodu v dom najprej preverim stanje stanovalcev – nekateri so nemirni, drugi se zbujajo z nasmehom, tretji potrebujejo dodatno nego. Pomagam jim pri jutranji higieni, hranjenju in skrbi za njihovo dobro počutje. Stanovalci se name obračajo s prošnjami, vprašanji ali zgolj željo po pogovoru. Moja topla narava in potrpežljivost mi omogočata, da vsakemu posvetim čas in pozornost, ki ju potrebuje.

Delo je fizično in psihološko naporno, vendar prinaša tudi neprecenljive trenutke. Stisk roke, hvaležen pogled ali zgodba iz preteklosti mi pomenijo več kot besede. Nekateri stanovalci nimajo svojcev, zato sem prav jaz tista, ki jim nudi toplino in občutek bližine. Včasih se zgodi, da preprosto sedem poleg koga in ga držim za roko v trenutkih žalosti. Moja prisotnost pove več kot tisoč besed.

Odnosi, ki jih gradim s stanovalci, so mi dragoceni. Vsakega vidim kot osebo z zgodbo, ne le kot pacienta. Njihovi odhodi me vedno znova prizadenejo, vendar ostajajo spomini na posebne trenutke – na gospoda, ki mi je vsak dan podaril bombon, gospo, ki je vedno občudovala moje roke, ali starko, ki je ob večerih jokala, ker je pogrešala svojo družino. Stanovalcev ne vidim kot številke, temveč kot ljudi, ki potrebujejo spoštovanje, toplino in nekoga, ki jim prisluhne. Moje delo presega zgolj nego – pogosto postanem zaupnica, tolažnica in nadomestna družina za tiste, ki nimajo nikogar.

Ko se po dolgem dnevu vračam domov, čutim izčrpanost, a tudi toplino v srcu. Vem, da sem nekomu polepšala dan, da sem s preprostim nasmehom ali prijazno besedo naredila razliko. Tudi v najtežjih dneh nikoli ne pozabim, zakaj sem izbrala to pot.

Zaposlitev mi pomeni veliko več kot zgolj finančno varnost. Daje mi občutek samostojnosti, osebne rasti in zadovoljstva. Moji sodelavci me cenijo zaradi predanosti, mnogi stanovalci pa pravijo, da jim s svojo toplino in skrbnostjo polepšam dneve. S poslušanjem zgodb, ali preprostim stiskom roke prinašam trenutke sreče.

Želim si, da bi mladi spoznali pomen izobrazbe in zaposlitve. Moja zgodba dokazuje, da je z vztrajnostjo in trdim delom mogoče doseči veliko. Mlajšim generacijam želim sporočiti, naj ne odnehajo, tudi če naletijo na ovire. Vsako delo, ki ga opravljaš s srcem, prinaša zadovoljstvo in ponos.

Zame je največja nagrada občutek, da lahko nekomu polepšam dan in mu ponudim toplino, ki jo potrebuje.