Bozidar Nikolić

Navdihujoča zgodba tokrat prihaja iz Srbije, natančneje iz Kragujevca. Za nas je spregovoril Božidar Nikolić, predsednik Obrazovno-kulturne skupnosti Romov "Rromanipen". S 24 leti aktivnega dela v civilnem sektorju in izobraževalnem sistemu je prispeval k pomembnim spremembam znotraj romske skupnosti. Vodil in koordiniral je številne projekte, ki so prinesli odlične rezultate in pozitivno vplivali na življenja mnogih. Njegovo delo je še danes zgled vztrajnosti in predanosti, ki jo kaže pri vsakem koraku na poti k enakopravnosti in družbeni vključenosti.

1. Bi lahko na kratko predstavili svojo življenjsko pot?

   
   

Moj aktivizem na področju socialne vključenosti Romov v Srbiji se je začel nenadno leta 2000, ko sem se kot mladi aktivist in študent drugega letnika fakultete vključil v projekt »Enake možnosti« pri Fundaciji za odprto družbo. Začel sem delati kot romski pedagoški asistent v osnovni šoli, kjer sem pomagal pri izobraževanju romskih otrok. Z velikim zanimanjem sem se posvetil svojemu delu in profesionalnemu razvoju, kar mi je omogočilo, da sem hitro napredoval. Leta 2002 sem postal trener za inkluzivni izobraževalni program »Niti črno niti belo«, ki je bil namenjen senzibilizaciji učnega osebja za delo z romskimi učenci. Od leta 2002 je moje delovanje postalo dinamičnejše in razvejano na več področjih socialne vključenosti Romov, tako na nacionalni kot mednarodni ravni.

2. Kaj vas je navdihnilo, da ste postali aktiven zagovornik pravic Romov?

   
   

Neposredno delo na področju izboljšanja izobraževanja romskih otrok v okviru rednega izobraževalnega sistema. Kot del tega sistema sem spoznal številne pomanjkljivosti in sistemske težave, prežete z diskriminatornim vedenjem, kar me je spodbudilo, da sem se bolj angažiral na področju zagovorništva ter iskal načine za reševanje teh težav. Aktivno sem sodeloval pri razvoju lokalnih in nacionalnih inkluzivnih politik, usmerjenih v podporo marginaliziranim skupinam.

3. Katere izzive ste morali premagati na svoji poti in kako so ti vplivali na vaše delo v skupnosti?

   
   

Eden največjih izzivov je bila vseprisotna diskriminacija na več ravneh, ki sem jo občutil tako osebno kot kolektivno, kar mi je dalo dodatno motivacijo in moč za vztrajanje v svojem delu. Drug pomemben izziv je bil, kako ustvariti ustrezno in podporno okolje za aktivnosti, ki sem jih izvajal v širši skupnosti. Bilo je pomembno motivirati splošno populacijo, da podpre mednarodne in nacionalne pobude za podporo romski skupnosti ter pridobiti zaveznike v aktivističnem boju za enakopravnost v družbi.

4. Katere projekte ali pobude ste vodili za izboljšanje položaja romske skupnosti?

   
   

V svojih 24 letih aktivnega dela v civilnem sektorju in izobraževalnem sistemu sem vodil in koordiniral številne projekte, ki so prinesli odlične rezultate in imeli pozitiven vpliv na romsko skupnost. Nekateri od teh projektov so:

• PGF projekt – razširjen dostop do EU skladov za Rome (2012–2015),

• »Izobraževanje – ključ do boljše prihodnosti romskih otrok«,

• Razširjen dostop do predšolske vzgoje in izobraževanja romskih otrok v Srbiji,

• Izobraževanje za mater in otroka,

• Močni od začetka,

• Knjižnica igrač – prostor za razvoj romskih otrok in družin,

• Postavi piko na diskriminacijo,

• Jaz sem Rom – program za promocijo romskega jezika in kulturne dediščine,

• Matere to znajo – program za mater in otroka.

Poleg tega sem izvedel še mnoge druge projektne pobude v okviru mojega 24-letnega aktivizma v romski skupnosti.

5. Ali lahko delite zgodbo ali izkušnjo, ki vas je posebej navdihnila ali motivirala pri vašem delu?

   
   

Ena izmed najbolj neprijetnih izkušenj, ki pa me je še dodatno motivirala, se je zgodila na začetku moje poti kot romski asistent v osnovni šoli. Ko smo s kolegi začeli delati, nam je ravnateljica šole rekla, naj teden dni ne hodimo v službo, saj so se nekateri učitelji pritožili, da so Romi vključeni v poučevanje. Kasneje me je v zbornici učiteljica prosila, da vstanem s stola, ker je to njen stol, na katerem sedi že več kot 20 let. Ti dve neprijetnosti sta me utrdili in me spodbudili, da nadaljujem boj za pravice romske manjšine in postanem eden prepoznavnejših in proaktivnih romskih voditeljev.

6. Katere spremembe ali izboljšave ste opazili v romski skupnosti kot rezultat vašega dela?

   
   

Starši so postali naši zavezniki in prepoznali pomen izobraževanja za svoje otroke. Povečalo se je število romskih otrok, ki uspešno zaključujejo osnovno šolo, zmanjšala se je stopnja osipa, povečalo se je število romskih dijakov in študentov, ki so prejeli državne štipendije. Nekateri otroci, s katerimi smo delali od predšolskega obdobja, so uspešno zaključili fakulteto. Naša organizacija je postala prepoznaven romski resursni center na lokalni in nacionalni ravni.

7. Kaj bi svetovali mladim Romom, ki želijo prispevati k svoji skupnosti?

   
   

Svetujem jim, da vztrajajo pri svojih sanjah in ciljih, se posvetijo svojemu profesionalnemu razvoju in izobraževanju, izkazujejo empatijo do problemov svoje skupnosti ter vračajo v skupnost z delom in angažiranjem, predvsem mladi, ki so bili deležni afirmativnih ukrepov za Rome na nacionalni ravni.

8. Kakšni so vaši načrti za prihodnost in kako nameravate še naprej podpirati romsko skupnost?

   
   

Še vedno čutim dovolj energije, da aktivno prispevam k razvoju romske skupnosti. V strategiji razvoja organizacije smo se zavezali k vlaganju v mlade voditelje, ki bodo čez nekaj let prevzeli odgovornost in uspešno vodili organizacijo. Načrtujem razvoj mentorskih programov za mlade romske voditelje ter jim bom s svojimi izkušnjami in znanjem pomagal ustvariti novo generacijo mladih Romov, ki bodo nadaljevali podporo svoji skupnosti.