Hrsito Kyuchukov

V svetu akademskega sveta – prostoru, ki je bil zgodovinsko nedostopen mnogim iz marginaliziranih skupnosti – si je Hristo Kjučukov izoblikoval edinstveno in močno vlogo. Kot jezikoslovec, profesor, avtor in zagovornik človekovih pravic je desetletja preživel v ospredju izobraževanja Romov in jezikovnih pravic. Njegovo prelomno delo ne le izziva dolgotrajne institucionalne izključenosti, temveč tudi potrjuje intelektualno in kulturno bogastvo romskih skupnosti po vsej Evropi.

Kjučukov, rojen leta 1962 v Bolgariji, je odraščal v romski muslimanski (Xoraxane Roma) družini – okolje, ki je globoko oblikovalo njegovo znanstveno in politično zavest. Že od malih nog je bil priča, kako so strukturni rasizem, revščina in kulturno izbris marginalizirali Rome v vseh vidikih življenja. Kljub tem oviram pa je v izobraževanju našel pot naprej – ne le zase, ampak za celotno svojo skupnost.

Akademska pot Hrista Kjučukova je impresivna in redka. Študiral je psihologijo in jezikoslovje, doktoriral iz psiholingvistike, kasneje pa je še drugič doktoriral iz izobraževanja (doktor znanosti). Postal je eden prvih Romov v vzhodni Evropi, ki je imel profesorsko mesto, poučeval in izvajal raziskave na večjih univerzah v Nemčiji, Bolgariji in drugod.

Morda pa je še pomembneje, da je Kjučukov svojo akademsko platformo vedno uporabljal za služenje višjemu cilju: jezikovni in izobraževalni opolnomočenju romskih otrok.

Njegove pionirske raziskave so se osredotočile na usvajanje romskega jezika, dvojezičnost in razvoj učnih metod, ki odražajo romsko kulturno realnost. Bil je med prvimi, ki je znanstveno preučeval romski jezik s pedagoškega in psiholingvističnega vidika ter se zavzemal za njegovo formalno priznanje in vključitev v šolske sisteme po vsej Evropi.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je Kjučukov vodil razvoj učnih gradiv, učbenikov in kurikulumov v romskem jeziku, ki so bili uporabljeni za pilotni pouk romskega jezika v Bolgariji in drugih evropskih državah. To ni bil le znanstveni mejnik, temveč tudi drzen politični poseg – v času, ko je večina izobraževalnih sistemov bodisi ignorirala romske jezike bodisi jih aktivno zatirala.

Skozi svojo kariero je Kjučukov sodeloval z institucijami, kot so Svet Evrope, UNESCO in OVSE, ter prispeval strokovne vpoglede v izobraževanje manjšin, jezikovne pravice in medkulturno učenje. Njegovo delo je pomagalo oblikovati evropske politike o vključevanju Romov, pravicah manjšinskih jezikov in preprečevanju segregacije v šolah.

Poleg akademske sfere je objavil številne otroške knjige v romščini in turščini – pogosto z vključitvijo romske folklore in zgodb. S temi deli je mladim bralcem predstavil lepoto romske kulture, hkrati pa na subtilen, a močan način izpodbijal stereotipe.

Kjučukov je tudi ustanovitelj Mednarodnega raziskovalnega centra za študije manjšin in medkulturne odnose ter »Romskega centra za medkulturni dialog« – institucij, posvečenih ustvarjanju prostora za raziskave, razprave in zagovorništvo, ki jih vodijo Romi.

Kljub vsem svojim dosežkom pa ostaja globoko zakoreninjen v svojem poslanstvu. V intervjujih in predavanjih pogosto poudarja pomen tega, da so romski učenjaki in učitelji v središču lastnih pripovedi. »Ne potrebujemo drugih, da govorijo v našem imenu,« je dejal. »Imamo glasove, znanje in pravico, da določimo svojo prihodnost.«

Njegovo zagovorništvo je terjalo tudi osebni davek. Kjučukov se desetletja sooča z odporom, rasizmom in institucionalnim nadzorom – izkušnjami, ki so znane mnogim romskim strokovnjakom. Vendar se ni odzval z molkom, temveč z nenehnim štipendiranjem, mentorstvom in javnim angažiranjem.

Danes profesor Hristo Kjučukov velja za enega najvidnejših romskih intelektualcev v Evropi. Njegovo delo je spremenilo način preučevanja, poučevanja in razumevanja romskega jezika in izobraževanja. Še pomembneje pa je, da je neštetim romskim otrokom in učencem dal neprecenljiv dar, da se vidijo v knjigah, učilnicah in raziskavah.

V času, ko so romske skupnosti še vedno izključene iz običajnih izobraževalnih in kulturnih ustanov, Kjučukovo življenje in zapuščina veljata kot močan opomin: znanje ni le moč, ampak osvoboditev. In z njegovim zgledom se že dviga naslednja generacija romskih učenjakov in voditeljev – bolj samozavestna, bolj vidna in bolj odločna kot kdaj koli prej.