Nedzo Osman

V bogati, čeprav pogosto spregledani kulturni tapiseriji jugovzhodne Evrope je le malo osebnosti storilo toliko za ohranitev in dvig romske identitete kot Nedžo Osman. Osman, pionirski igralec, režiser in kulturni vizionar, je svoje življenje posvetil temu, da bi imele romske pripovedi upravičeno mesto na odrih, platnih in v srcih občinstva po vsej Evropi. Njegova predanost ni bila le umetnosti – bila je pravičnosti, dostojanstvu in zastopanosti.

Nedžo Osman, rojen v Skopju v Severni Makedoniji (takrat del Jugoslavije), je odraščal v romski skupnosti, globoko prežeti z ustnim izročilom, glasbo in folkloro. Že kot mladenič ga je privlačila umetnost – ne le zaradi njenega izraznega potenciala, temveč tudi kot oblika upora. Morda bolj jasno kot večina je razumel moč kulture pri oblikovanju tega, kako ljudje vidijo sebe in kako jih vidijo drugi.

V družbi, kjer so bili Romi – in so še vedno – marginalizirani, je bilo Osmanovo prizadevanje za profesionalno umetniško usposabljanje drzno in prelomno. Študiral je igro na prestižni Fakulteti dramskih umetnosti v Skopju in se hitro izkazal kot prepričljiv igralec. Njegove zgodnje vloge so zaznamovali karizma, čustvena globina in neomajna predanost upodabljanju romskih likov z niansami in pristnostjo.

Vendar je Osmanova vizija segala daleč preko individualne pozornosti. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je skupaj z romskim umetnikom Rahimom Burhanom soustanovil romsko gledališče Pralipe. Pralipe (kar v romščini pomeni »bratstvo«) je postalo prelomna institucija – prvo profesionalno romsko gledališče v Evropi – in močna platforma za samoizražanje Romov. Za Osmana gledališče ni bilo zgolj zabava; bilo je oblika kulturne in politične emancipacije.

Kot igralec in režiser je Osman oživil zgodbe, ki so bile dolgo časa zamolčane ali izkrivljene. Njegove produkcije so raziskovale vsakdanje resničnosti romskega življenja – ljubezen, izgnanstvo, diskriminacijo, družino, praznovanje – z pristnostjo in globino. Ni dovolil, da bi se romska kultura zreducirala na stereotipe ali folklorno karikaturo. Namesto tega jo je predstavil kot nekaj živega, kompleksnega in vrednega globokega spoštovanja.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja, sredi nemirov jugoslovanskih vojn, sta bila Osman in gledališče Pralipe povabljena v Nemčijo, kjer je ansambel našel novo občinstvo in priložnosti. Od tam je Osman nadaljeval z režijo in igranjem v kritiško priznanih produkcijah, pogosto uprizorjenih v romščini, makedonščini in nemščini. Ta dela niso bila le umetniško hvaljena, temveč tudi politično pomembna, saj so izpodbijala prevladujoče dojemanje Romov in gradila mostove med kulturami.

Osmanov vpliv ni bil omejen le na gledališče. Redno je nastopal na makedonski televiziji in v filmu, kasneje pa tudi na mednarodnih platnih. Vsaka vloga, ki jo je prevzel, je bila prežeta z namenom – odražati realnost, izkazovati dostojanstvo svojemu ljudstvu in rušiti zidove nevednosti in predsodkov.

Bil je tudi globoko predan vzgoji naslednje generacije romskih umetnikov. Osman je bil mentor mladim izvajalcem, režiserjem in pisateljem, od katerih si mnogi nikoli niso predstavljali kariere v umetnosti. Spodbujal jih je ne le k sanjam, ampak tudi k igranju – k pripovedovanju svojih zgodb s svojim glasom, skozi lastne oči.

Skozi desetletja je Osman za svoje delo prejel številna priznanja. Vendar pa je njegov največji dosežek morda kulturni prostor, ki ga je pomagal ustvariti – prostor, v katerem romska umetnost ni obrobna, temveč osrednja; ni pasivna, temveč močna. S svojim življenjskim delom je ponudil drzen in lep odgovor na vprašanje: Kaj pomeni biti Rom v sodobni Evropi?

Njegova smrt leta 2021 je zaznamovala konec neke dobe, vendar njegova zapuščina traja v umetnikih, ki jih je navdihnil, gledališču, ki ga je zgradil, in neštetih življenjih, ki se jih je dotaknil. Za številne Rome po vsej Evropi je bil Nedžo Osman več kot le umetnik – bil je svetilnik. Dokazal je, da kultura ni razkošje, ampak nuja; ni element ozadja, temveč oder, na katerem se potrjuje človeško dostojanstvo.

Medtem ko romska skupnost nadaljuje svoj nenehen boj za pravice, prepoznavnost in pravičnost, delo pionirjev, kot je Nedžo Osman, ostaja bistven temelj. Njegova umetnost ni bila le odraz romske duše – bila je izjava: Tukaj smo. Vedno smo bili tukaj. In imamo zgodbe, ki jih je vredno povedati.